Lothar Hirneise: Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča

• Najprej uradna medicina in potem biološko zdravljenje?
• Ali obstajajo prave alternative za kemoterapijo?
• Opis programa 3E in kavzanetike!
• Zakaj vedo onkologi tako malo o uspešnih načinih
zdravljenja raka?
• Kako si lahko pomagamo, ko nam rečejo, da ni nobene pomoči več?

Zakaj naše srce ne zboli za rakom?

Odgovor na to vprašanje vsebuje dodatne argumente, zakaj v večini primerov začetne faze raka rak nima nikakršne povezave z našo DNK. Poudarjam, da govorimo o začetni fazi, kajti danes vemo, da celice, ko so enkrat že degenerirane, izzivajo spremembe v DNK. Na tem mestu tega ne bom podrobneje pojasnjeval. Če je rak problem naših celičnih jeder, potem lahko logično domnevamo, da lahko degenerira vsako celično jedro, vključno z milijardami celic našega srca. Znano je, da večina celic srca ne dobi raka, čeprav ima vsaka od njih DNK. Mutacijska teorija tega ne more obrazložiti, lahko pa to pojasni mitohondrijska terorija.
To je samo eden od pomembnih dokazov, da teorija mutacije ni točna, če niti ne omenim dejstva, da so že zdavnaj dokazali, da tumorske celice proizvajajo povečano količino vodikovega peroksida (H2O2), povečano količino peroksilipidov, v celicah pa se dogaja sprememba naboja z uhajanjem kalija iz spremenjenih celic. Prihaja do premika koncentracije vodika k povečani bazičnosti, do akumulacije estrov holesterola v celicah tumorja in do različnih vrst poškodb celične membrane, tu je tudi depolarizacija električnega potenciala itd. Če pogledamo samo študije iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, lahko naštejemo na stotine sprememb, ki jih ni mogoče uskladiti s teorijo mutacije. Holističnih zdravnikov že nekaj časa ne zanima več vprašanje, ali je teorija mutacije točna ali ne. Zanima pa jih, zakaj ni nobene praktične obrazložitve te teorije in zakaj se kljub temu 90 odstotkov bolnikov zdravi v skladu s zastarelo teorijo, ki pravi: UNIČI TUMOR IN RAK BO IZGINIL. Milijoni smrti, ki jih vsako leto povzroči rak dokazujejo, da rak ni samo tumor, ki ga je mogoče enostavno kirurško odstraniti.

In sedaj dodajte zasevke!

Ko se tumor čez nekaj časa ponovno pojavi, pravimo, da je zaseval (t.j. prisotni so zasevki). Z alopatske perspektive so zasevki tumorske celice, ki so se ločile od začetnega tumorja in se nastanile nekje drugje v telesu. Preden pomislite, da je ta trditev dokazana, bi vas rad opozoril na nekatera protislovja v trditvi.

1. Če so zasevki hčerinske celice primarnega tumorja, potem bi morale imeti lastnosti »starša«. Pogosto pa so metastaze sestavljene iz različnih vrst celic. Če so vse potomke degenerirane celice, kako so potem lahko sestavljene iz različnih vrst?

2. Po konvencionalnem prepričanju naš organizem stalno razvija tumorske celice, ki pa jih naš imunski sistem sproti uničuje. Ali ne bi bilo torej logično, da po operaciji storimo vse za okrepitev in obnovo našega obrambnega sistema, ki bi potem lahko uničil preostale tumorske celice? Namesto tega pa naš imunski sistem uničujemo s strupi in obsevanji.

3. Če je res, da obsevanje škodi samo zasevkom, ne pa tudi zdravim celicam (kar stalno poudarjajo vsi radiologi sveta), potem bi bilo logično, da tisti, ki so nekajkrat letno obsevani, z obsevanji krepijo svoj imunski sistem, ker uničujejo obstoječe tumorske celice.
Če bi izjave radiologov vsebovale vsaj drobec resnice, bi se torej z obsevanji lahko izognili raku. Ste se kdaj vprašali, zakaj se noben onkolog preventivno ne obseva?

4. Zakaj kljub najmodernejši laboratorijski opremi teh zasevkov ne moremo najti v krvi?

5. Kako smo lahko prepričani, da tumorske celice, ki krožijo po telesu in bi jih lahko našli v krvi, prihajajo iz tumorja, in niso »popolnoma normalne tumorske celice«, ki jih sicer vsakodnevno proizvaja naše telo?

6. Recimo, da se pri bolniku s primarnim rakom na jetrih razvijejo zasevki v možganih. Če domnevamo, da so to hčerinske celice tumorja na jetrih, ali ima potem pacient »mala jetra« v možganih?

7. V 1 cm3 tumorja je približno 1.073.741.824 celic (več kot milijarda). Običajno je tumorje mogoče odkriti šele, ko so veliki 6 do 8 milimetrov. Tumor velikosti 1 mm3 ima več kot milijon celic. Ali res lahko verjamete, da tumor, ki ima milijon celic, ne bi mogel že nekaj časa oblikovati zasevkov? To bi lahko pomenilo, da načeloma vsak tumor proizvaja zasevke že nekaj časa pred diagnozo.

8. Pri večini bolnikov se tumor po prvem zdravljenju ponovi, ali pa so bolniki v času, ko je bil ugotovljen primarni tumor, že dobili dodatne tumorje. Takrat alopatski zdravniki pacienta obvestijo, da je primarni tumor na žalost že oblikoval zasevke. To je logično, saj najmanjši tumor lahko odkrijejo šele takrat, ko ga sestavlja že milijarda celic. Ni logično, da pri iskanju mikro-zasevkov nihče ne pregleduje darovane krvi.
Ali pri iskanju rakastih celic ne bi bilo nujno potrebno pregledovati vse darovano kri? Če je res (česar ne verjamem), da so te tumorske celice krive za nastanek novih tumorjev, potem medicinsko osebje tvega, da bo ob vsaki transfuziji krvi preneslo raka. Poleg tega bolnikom dajejo tudi kri, zbrano v drugih državah, torej bi se logično morali vprašati: »Kako pri tem ukrepa naša vlada?« Odgovor, da se kri predhodno obdeluje in čisti z mikrobiološkega stališča ni zadovoljiv.

9. Če je res, da se zasevki gibljejo po organizmu in ustavljajo na različnih
mestih, zakaj se najpogosteje pojavljajo v jetrih, pljučih, v glavi in v kosteh? Ali ni čudno, da se nikoli ne nastanijo v trebušni slinavki, v vranici, v ledvicah ali na levem prstancu? Zavedam se, da to lahko zveni sarkastično, toda nihče se ne vpraša, zakaj e toliko primerov zasevkov v jetrih. Vsi vemo, da so jetra naš najpomembnejši organ za čiščenje strupov (takoj za pljuči, česar mnogi ljudje ne vedo) in vsak zdravnik, ki razmišlja s svojo glavo, prav tako ve, da razstrupljevalna zdravljenja pri vsaki kronični bolezni igrajo pomembno vlogo. Čeprav se ta povezava kar sama ponuja na srebrnem pladnju, jo konvencionalni zdravniki stalno zanikajo. Vzrok je zelo enostaven: če bi to povezavo končno priznali, ne bi več mogli verjeti v zastarelo teorijo o pojavu zasevkov. Hkrati pa v nobenem medicinskem učbeniku ni pojasnila, zakaj se tumorske celice vedno nameščajo na samo nekaterih mestih v našem organizmu. Ali sem edina oseba, ki je o tem razmišljala, ali pa obstajajo zelo močni vzroki, zakaj se o tem nikoli ne razpravlja.

10. Niti količina tumorskih celic se ne zdi pomembna. Ameriški znanstvenik Michael F. Clarke je s sodelavci proučeval izolirane celice devetih žensk z rakom dojke. S pomočjo posebnih protiteles so uspeli izločiti različne vrste tumorskih celic znotraj tumorja. Te različne vrste celic so vbrizgali mišim z oslabljenim imunskim sistemom.

Zanimivo pri tem je, da jih je izmed velikega števila različnih celic samo 100 do 200 ustvarjalo nove tumorske celice, tisoče drugih izločenih vrst rakavih celic pa ni nikoli povzročilo novih tumorjev.
Po vsem povedanem bi to pomenilo, da lahko pozabimo pogosto citirani argument: »Hitro operirajte, preden se tumor razširi«, kajti za problem obolenja za tumorjem ni bistvena niti količina tumorskih celic, niti velikost tumorja.